Praznično voščilo: 7.001.957 ogledov, 17 let bloga in Gusov “a res?” pogled

December ima eno posebno lastnost: zna te ustavit. Ne zato, ker bi imel čas. Ampak zato, ker ti vmes vrže pred nos kakšno številko, ob kateri samo gledaš v ekran in si rečeš: “A res?”

Danes se je zgodilo točno to. Blog Blaž kuha je presegel 7 milijonov ogledov. In ne, to ni “enkrat v prihodnosti”. To je danes. V trenutku, ko to pišem, je stanje: 7.001.957.

Če bi me kdo vprašal še spomladi, kdaj bomo šli čez sedem milijonov, bi rekel: “Naslednje leto.” Brez drame, čisto realistično. Še posebej zato, ker je 29. maja 2025 blog prišel na 6 milijonov ogledov, in po moji logiki je bil to že ogromen mejnik, ki ga bo sedmica lovila počasi in zlagoma.

Še par dni nazaj sem gledal statistiko in se mi je zdelo, da bo preboj na sedem prišel nekje v januarju. Tako je kazalo. Tako so govorile številke. Tako se je obnašal graf.

In potem… bum. Danes. Brez fanfar. Brez napovedi. Samo ena številka več, ki je v trenutku postala ogromna.

Da je zgodba še bolj “decemberska”: blog je 29. novembra praznoval 17 let od prvega zapisa. Sedemnajst. To ni več “hobi”. To je arhiv. To je dnevnik. To je zbirka poskusov, napak, zmag, popravljanja receptov, novih slik, novih idej in tistega klasičnega: “dajmo še enkrat, ampak boljše.”

In če sem čisto iskren: včasih se mi zdi, da blog živi svoje življenje. Jaz sem tisti, ki kuha, piše, fotka, popravlja, optimizira in vmes jamra, da je premalo časa… blog pa mirno naprej dela svoje. Najde ljudi. Najde kuhinje. Najde praznike. Najde ponedeljke ob 11:30, ko nekdo v službi googla “kaj danes za kosilo”.

Zato mi je tudi ful simpatično, da je naslovna slika tega voščila jaz in moj mačji kosmatinec Gus. Ker če je kdo v tej hiši zmagovalec statistike, je on: pojavi se ravno takrat, ko je treba, naredi “a res?” pogled boljši od mojega in poskrbi, da je vsaka scena vsaj 30 % bolj praznična. Če se da, bo seveda zraven še njegova klasična poza: “jaz sem tu samo zato, da me občuduješ.”

7 milijonov ni samo “wow”. To je dokaz, da se čisto navadne stvari dejansko primejo: dober recept, jasen postopek, realna kuhinja, brez kompliciranja. Da ljudje hočejo, da jim nekdo pove: tako, kot je. In da jim prihrani tistih 30 minut frustracije, ko nekaj ne rata in ne veš zakaj.

To je tudi dokaz, da ima smisel to, kar delam zadnje mesece še bolj sistematično: posodabljanje starih receptov, nove slike, boljši opisi, boljši ritem, boljša struktura, SEO, JSON-LD… vse tiste “nevidne” stvari, ki niso tako seksi kot čokoladna torta, ampak na dolgi rok naredijo razliko.

Če bereš to, si del tega. Lahko da si tu prvič. Lahko da si tukaj že 10 let. Mogoče si enkrat naredil palačinke in ti je bilo dovolj. Mogoče imaš moj recept za potico shranjen kot sveti dokument. V vsakem primeru: hvala.

Hvala za klike, delitve, komentarje, vprašanja, fotke vaših jedi, pa tudi za tiste klasične: “Blaž, a to res mora biti 220 °C?”

Želim ti mirne praznike. Ne popolnih. Mirnih. Da je na mizi dovolj kruha, da je v kuhinji dovolj topline, da se ne kregaš z pečico in da si vsaj en dan vmes rečeš: “Danes bom jedel počasi.”

In če ti zmanjka idej: blog očitno še vedno drži. 7.001.957-krat.

Srečne, tople in okusne praznike.

Blaž in Gus, ki bi rad, da predno to podpišemin objavim želi še eno porcijo briketov!