Kuharski izraz: Kremasto

Ko rečemo, da je jed kremasta, mislimo na teksturo – gladko, mehko, polno in bogato. To dosežemo z dodatkom smetane, masla, sira, pa tudi s kuhanjem sestavin, ki se razpustijo (npr. buča, krompir, avokado). “Kremasto” ni nujno mastno – lahko je tudi rezultat počasnega miksanja, pasiranja ali zgolj pravilne tehnike.

👉 Primeri: kremasta juha, kremasta omaka za testenine, kremasta sladica.
👉 Namig: če hočeš jed narediti kremasto brez smetane – poskusi s pasiranim stročjem fižolom, cvetačo ali jogurtom.

FAQ – Kremasto

1. Kaj pomeni, da je jed kremasta?
Kremasto opisuje teksturo hrane – gladko, mehko in polno, pogosto povezano z občutkom razkošja v ustih.

2. Ali je kremasto vedno povezano s smetano?
Ne. Smetana je pogost dodatek, a kremasto teksturo lahko dosežeš tudi z zelenjavo (buča, cvetača), stročnicami ali jogurtom.

3. Kako naredim omako bolj kremasto brez dodatne maščobe?
Dodaj pasirano zelenjavo ali stročnice, ki zgostijo omako, hkrati pa ohranijo nežno teksturo.

4. Zakaj se moja omaka ne zdi kremasta?
Najpogosteje je težava v predolgem kuhanju ali premajhni količini zgoščevalca (škrob, maslo, pasirana zelenjava). Tudi prehitro dodana smetana lahko zakrkne.

5. Katere jedi so tipično kremaste?
Najpogosteje juhe, omake za testenine, rižote, kreme za sladice, pa tudi pire krompir ali celo napitki, kot je smuti.

KROMPIRJEV KRUH

Krompir da testu neverjetno mehkobo, ajdova moka pa tisto rahlo zemeljsko noto, ki jo ne pozabiš...

Poglej, če ti sede 🧐

Deglaziranje (Deglazing): Kaj je to in zakaj je ključno za odličen okus?

Ste se kdaj vprašali, kaj kuharski mojstri počnejo, ko po pečenju mesa v ponev zlijejo malo tekočine, kot je vino ali jušna osnova? Gre za tehniko, imenovano deglaziranje, ki je eden najpreprostejših in najučinkovitejših načinov za ustvarjanje bogatih omak in izboljšanje okusa jedi.

Kaj je deglaziranje?

Deglaziranje je kuharska tehnika, pri kateri s tekočino (vinom, jušno osnovo, vodo) postrgamo in raztopimo rjavkaste, karamelizirane delce, ki so se prijeli na dno ponve med pečenjem mesa ali zelenjave. Ti delci so znani kot "fond" (francoska beseda za dno) in so polni intenzivnega, koncentriranega okusa.

Ko v vročo ponev dodamo tekočino, ta takoj zavre in pomaga dvigniti vse te okusne delce. Z mešanjem in strganjem se fond raztopi v tekočino, kar ustvari osnovo za omako, ki bo ponesla vašo jed na povsem novo raven.

Zakaj je deglaziranje tako pomembno?

1. Ustvarja bogato omako: Namesto da bi te okusne delce zavrgli, jih uporabite za pripravo hitre in izjemno okusne omake.

2. Zmanjša pomivanje: Deglaziranje olajša čiščenje ponve, saj raztopi prilepljene delce.

3. Povzdigne vsako jed: Preprost pečen piščanec, zrezek ali svinjska ribica postanejo gurmanska jed, če jih postrežete z bogato omako iz ponve.

Kako izvesti deglaziranje v nekaj preprostih korakih?

Postopek je preprost in hiter, vzame vam le nekaj minut.

1. Popečite sestavine: V ponvi na srednje močnem ognju popecite meso ali zelenjavo, dokler se na dnu ne ustvari lepa rjava plast. Nato sestavine odstranite iz ponve in jih postavite na stran.

2. Dodajte tekočino: Ponev pristavite nazaj na ogenj in vanjo vlijte majhno količino tekočine (približno 1/4 skodelice).

3. Postrgajte dno: Medtem ko tekočina brbota, z leseno kuhalnico ali lopatko postrgajte po dnu ponve in dvignite vse rjavkaste delce.

4. Zaključite omako: Lahko se ustavite tukaj in uporabite nastalo tekočino kot omako, ali pa ji dodate še maslo, zelišča ali smetano, da ustvarite še bolj kompleksno in kremasto omako.

Katere tekočine so najboljše za deglaziranje?

Izbira tekočine je odvisna od jedi. Uporabite tisto, ki se ujema z okusi, ki jih želite ustvariti.

• Vino: Belo ali rdeče vino je klasična izbira, saj kislost uravnoteži bogate okuse mesa.

• Jušna osnova: Goveja, piščančja ali zelenjavna jušna osnova doda globino in slanost.

• Kis: Balzamični ali rdeči vinski kis lahko dodata pikanten, kiselkast poudarek.

• Pivo: Tudi pivo je lahko zanimiva izbira za ustvarjanje edinstvenega okusa omake.

Poskusite to tehniko naslednjič, ko boste pekli, in opazujte, kako preprosto lahko izboljšate okus svojih jedi.

❓ FAQ vprašanja in odgovori

Kaj je deglaziranje?
Deglaziranje je tehnika, pri kateri s tekočino, kot je vino ali jušna osnova, raztopimo karamelizirane delce na dnu ponve in tako ustvarimo osnovo za bogato omako.

Katere tekočine so najboljše za deglaziranje?
Najpogosteje se uporablja vino, jušna osnova, kis ali pivo – izbira je odvisna od jedi in želenega okusa.

Zakaj je deglaziranje pomembno?
Ker izkoristi okusne delce, ki bi jih sicer zavrgli, hkrati pa olajša čiščenje ponve in povzdigne okus jedi.

Ali lahko deglaziranje uporabim tudi pri zelenjavi?
Da, odlično deluje tudi pri popečeni zelenjavi, saj raztopljeni delci dodajo globino in sladkobo omakam.

Kako izboljšati omako po deglaziranju?
V nastalo tekočino lahko vmešaš maslo, smetano ali zelišča in ustvariš kompleksnejšo, kremasto omako.

Sveže (Fresh): zakaj je pomembno in kako ga prepoznati (+ primeri in namigi)

V kulinariki “sveže” ni le oznaka, temveč temelj kakovosti, okusa in hranilne vrednosti. Govorimo o sestavinah, ki so bile nedavno nabrane, ulovljene ali pripravljene, brez dolgotrajnega skladiščenja, zamrzovanja ali predelave. Uporaba svežih sestavin je eno ključnih pravil visoke kuhinje in uravnoteženega prehranjevanja.

Zakaj je sveže boljše?

• Intenziven okus in aroma
  Sveže nabrano sadje, zelenjava in zelišča imajo izrazitejši okus in vonj. Paradižnik z vrta je neprimerljiv s tistim, ki je zorel med transportom.

• Več hranil
  Vitamini (zlasti B in C) ter minerali se s časom zmanjšujejo. Sveže sestavine ohranijo največ hranilne vrednosti.

• Boljša tekstura
  Sveža zelenjava je hrustljava in sočna, sveža riba čvrsta in lesketajoča. Pri dolgem shranjevanju ali zamrzovanju tekstura pogosto oslabi.

Primeri, kjer “sveže” naredi razliko

• Sveža zelišča – peteršilj, bazilika, koper: več okusa in živa barva kot pri sušenih.

• Sveže testenine – mehkejša, svilnata tekstura, hitrejše kuhanje, boljše vpijanje omake.

• Sveža riba – koža se sveti, meso je čvrsto, okus nežen in čist, brez ostrega vonja.

• Sveže stisnjen sok – maksimalna aromatika in vitamini, brez dodanega sladkorja in pasterizacije.

Kako prepoznati svežino (hiter checklist)

Zelenjava & sadje:

• čvrst otip, nepoškodovana in sijoča lupina,

• listnata zelenjava naj bo živo zelena, ne ovenela.

Ribe:

• jasne, svetle oči, ne motne,

• sijoče luske, prijeten morski vonj (ne oster),

• meso čvrsto, elastično.

Meso:

• enakomerno svetla barva,

• brez lepljavega občutka ali neprijetnega vonja.

Namigi za kuhinjo

• Kupuj po sezoni – krajša veriga pomeni več svežine.

• Shranjuj pravilno – listnato v vrečki z luknjicami, zelišča kot šopek v kozarcu z vodo, ribe porabi v 24 urah.

• Pripravi hitro – sveže sestavine zasijejo pri kratkih, nežnih tehnikah (parjenje, sotiranje, pečenje na visoki temperaturi, kratko blanširanje).

“Sveže” je sinonim za kakovost in naravnost – od domačih obrokov do haute cuisine. V kuhinji izbiraj čim več svežih sestavin in opazil boš razliko v okusu, videzu in počutju.

Kako dolgo zdržijo sveže zelišča?
V hladilniku 3 – 5 dni; podaljšaš z vodo v kozarcu in rahlim pokrovom (vrečka).

Ali je zamrznjeno vedno slabše od svežega?
Ne nujno – pri vrhunski zamrznitvi takoj po obiranju je kakovost pogosto boljša kot pri “svežem”, ki je dolgo potovalo.

Kako hitro naj porabim svežo ribo?
Najbolje v 24 urah; do takrat jo hrani na ledu ali v najhladnejšem delu hladilnika.

Kaj je parjenje oziroma kuhanje v pari? (+ prednosti in nasveti)

Parjenje je postopek kuhanja, pri katerem se hrana kuha z vročo paro, ki nastane z vretjem vode. Živila so nameščena v posodi (parniku) nad vrelim loncem, tako da ne pridejo v stik z vodo. Toplota pare nežno obda živilo, ga hitro in enakomerno skuha, pri tem pa ohrani večino hranilnih snovi, barve in teksture.

Prednosti parjenja

• Ohranjanje hranil: V nasprotju s kuhanjem v vodi, kjer se lahko vitamini in minerali izlužijo, para ohrani večino vitaminov, zlasti vitaminov B in C.

• Intenzivnejši okus: Živila ohranijo svoj naravni okus, saj niso razredčena z vodo.

• Svetle barve in čvrsta tekstura: Zelenjava, kuhana na pari, ohrani svojo naravno barvo in teksturo, saj se ne zmehča preveč.

• Zdrava priprava: Ta metoda ne zahteva dodajanja maščob ali olja, zato je idealna za pripravo dietnih in lahkih jedi.

• Enostavnost in učinkovitost: Parjenje je preprosto in zahteva minimalen nadzor. Kuhanje v parniku je hitro, kar prihrani energijo in čas.

Živila, primerna za parjenje

• Zelenjava: Brokoli, cvetača, korenje, šparglji, stročji fižol, krompir, koruza, brstični ohrovt.

• Ribe in morski sadeži: Ribe (losos, postrv), školjke in kozice, ki s kuhanjem na pari ostanejo sočne in nežne.

• Piščanec in perutnina: Pustejši kosi piščanca so po kuhanju na pari izjemno mehki in sočni.

• Riž in žita: Parjenje riža ga naredi puhastega in ne lepljivega.

• Kitajski cmoki (dim sum): To je klasičen primer priprave na pari, ki daje cmokom značilno mehko in prožno teksturo.

Oprema za parjenje

Za parjenje lahko uporabimo več različnih pripomočkov:

• Klasični parnik: Sestavljen je iz lonca in parne košare (najpogosteje kovinske ali bambusove), ki se namesti nad vodo.

• Bambusov parnik: Idealen za pripravo azijskih jedi, kot so cmoki in riba. Bambus vpije odvečno kondenzirano vodo in prepreči, da bi kapljice padle nazaj na hrano.

• Električni parnik: Samostojna naprava, ki avtomatsko kuha na pari in je pogosto opremljena s časovnikom.

• Parna košara na zlaganje: Prilagodljiva košara, ki se lahko uporablja v skoraj vsakem loncu.

Nasveti za popolno parjenje

1. Prava količina vode: V lonec nalijte dovolj vode, da ne bo povrela med kuhanjem, vendar pazite, da ne bo segala do košare s hrano.

2. Ne prenatrpajte parnika: Pustite dovolj prostora med živili, da bo para lahko prosto krožila in enakomerno skuhala vse kose.

3. Pokrijte s pokrovom: Med parjenjem naj bo lonec vedno pokrit, da zadržite paro in toploto.

4. Uporabite začimbe in zelišča: Da bo jed še bolj aromatična, lahko v vodo dodate zelišča, rezine limone ali česen.

5. Ne prekuhajte: Živila, kuhana na pari, se skuhajo hitreje kot v vreli vodi. Redno preverjajte njihovo mehkobo, da se ne preveč zmehčajo.

Kuhanje v pari je izjemno vsestranska in preprosta tehnika, s katero lahko pripravimo zdrave, okusne in barvite jedi. Poskusite jo vključiti v svoj vsakdan, še posebej pri pripravi zelenjave ali rib, in opazili boste razliko v okusu in teksturi.

Tradicionalno (Traditional) – ko kuhinja pove zgodbo

Ko v kulinariki slišimo besedo tradicionalno, se nam pred očmi pogosto prikaže jed, ki jo je pripravljala že babica, recept, ki se iz roda v rod prenaša brez zapisanih mer, ali vonj, ki nas v hipu popelje v otroštvo. V kulinariki tradicionalno pomeni več kot le “staro” – gre za način priprave, ki ohranja okus, postopke in sestavine, značilne za določen čas, kraj ali kulturo.

Kaj v kuhanju pomeni “tradicionalno”?

• Izvor in zgodovina – jed ima jasne korenine v določenem območju ali obdobju.

• Ohranjeni postopki – priprava sledi preverjenim tehnikam, ki se redko spreminjajo.

• Lokalne sestavine – uporabljajo se pridelki in živila, ki so bili v času nastanka recepta na voljo doma.

• Kulturni pomen – jed pogosto spremlja praznike, obrede ali posebne priložnosti.

10 receptov za hitro sladico iz osnovnih sestavin. Brez čakanja – samo zmešaj, speči in uživaj! Poglej 🧐

Primeri iz slovenske kuhinje

• Potica za veliko noč ali božič.

• Ajdovi žganci s kislim mlekom.

• Kranjska klobasa s hrenom.

• Jota z repo ali kislim zeljem.

Vsaka od teh jedi ni zgolj obrok, temveč kulturna vizitka kraja, iz katerega prihaja.

Zakaj ohranjati tradicionalne jedi?

1. Identiteta in pripadnost – hrana je del narodove in družinske zgodovine.

2. Okus brezčasnosti – preproste kombinacije okusov, ki so prestale preizkus časa.

3. Navdih za sodobno kuhanje – tradicionalne jedi so temelj, na katerem lahko gradimo nove kulinarične zgodbe.

Ali se lahko “tradicionalno” spreminja?

Seveda – kuhinja je živa. Čeprav jed ohrani svoje bistvo, jo lahko čas, migracije in dostop do novih sestavin preoblikujejo. A kljub spremembam se srce jedi – duh in značaj jedi – ohranja.

Če želiš pripraviti tradicionalno jed, ne glej le na recept – poskusi razumeti, zakaj je jed takšna, kot je. Vprašaj starejše družinske člane, kdaj so jo pripravljali in kaj jim pomeni. Tako bo tvoj krožnik poln ne samo okusa, temveč tudi zgodb.

KROMPIRJEV KRUH

Krompir da testu neverjetno mehkobo, ajdova moka pa tisto rahlo zemeljsko noto, ki jo ne pozabiš...

Poglej, če ti sede 🧐

Paniranje, kot ga še nisi jedel: hrustljavi triki, ki dvignejo vsako skorjico

 Kuharski izraz: Paniranje

Ali: kako da nekaj postane hrustljavo, zlato zapečeno in prav nesramno dobro

Paniranje ni samo postopek – je obljuba hrustljavosti. Ko nekaj zapakiraš v drobtinasto prevleko in vržeš v ponev (ali pečico), dobiš tisto teksturo, ki ob ugrizu poči in srce zapoje. Paniranje poznamo vsi že iz otroštva (beri: dunajc 😋😉), a v resnici se tu skriva ogromno prostora za kreativnost.

Klasični postopek paniranja

1. Moka – da se jajce oprime živila

2. Jajce – kot lepilna plast

3. Drobtine – za tisto končno hrustljavost

To je t.i. trojno paniranje. Lahko pa včasih moka odpade, ali pa dodaš še četrti sloj, npr. dvojno jajce + drobtine za ekstra crunchy efekt. To vsekakor velja za sir...

Bele vs. krušne drobtine – ni isto!

• Bele drobtine: narejene iz belega kruha brez skorje. Fine, mehkejše, manj zapečene.

• Krušne drobtine: bolj rustikalne, pogosto vsebujejo tudi skorjo. Temnejše, bolj aromatične, bolj zapečejo.

Če imaš doma star kruh ali toast – ga posuši in zmiksaj v svoj tip drobtin. Mešanica več vrst kruha daje še boljši rezultat.

 Alternativa? Da, in velikokrat celo okusnejša izbira!

• Koruzni kosmiči (cornflakes) – zdrobljeni v grobe koščke, za ultra crunchy efekt

• Panko drobtine – japonska klasika, zračna in ekstra hrustljava

• Čips – soljen ali pikanten, za twist z značajem

• Smoki – da, prav si prebral. Zmleti smoki ustvarijo zabavno, rahlo sladkasto skorjico

• Toast – domača klasika, ki jo lahko pripraviš po svoje (zapečen, posušen, zmlet)

Piko na i pričakuje vsaka osnova!

Če želiš, da panada ne bo le “prevleka”, ampak del okusa, ji lahko dodaš:

• Parmezan – slanost in aroma, ki se topi in zapeče

• Sezam – za oreškast hrust

• Sončnična/bučna semena – za dodatno teksturo

• Sveža zelišča – npr. timijan, rožmarin, peteršilj – drobno sesekljana

• Začimbe – papriko, česen v prahu, limonino lupinico, curry...

Na primer: panirane bučke s parmezanovo-panko skorjo in svežim timijanom? Čista poletna poezija.

 Kaj vse lahko paniraš?

• Klasično: meso (piščanec, svinjina), ribe, sir

• Rastlinsko: bučke, jajčevci, cvetača, tofu

• Malo manj klasično: jajca, krompirjevi kroketi, polenta, avokado

 Na koncu pa: cvrti ali pečeni?

• Cvrti: panada bo enakomerna, zlata, bogata – a mastnejša

• Pečeni: lažja varianta, manj olja – a rezultat je odvisen od kvalitete panade in temperature

Če pečeš, panirane stvari poškropi z oljem in peci pri visoki temperaturi – da res lepo zapeče.

Paniranje je kot kulinarična jakna za tvoje živilo – lahko je preprosta ali elegantna, dolgočasna ali očarljiva. Če jo narediš po svoje, dodaš tisto piko na i, bo vsak grižljaj pokal od okusa in teksture. In to je tisto, kar iščemo, ane?

KUHLA - ROLA SE MI

Lahko jo zavihaš, zapečeš, napolniš, spremeniš v pico, rolado, zajtrk ali sladico. Ko zadiši po tortiljah, mi glava kar sama začne sestavljati nove kombinacije – in ravno to je čar te PDF knjižice in dela družbo KUHLI, SLADKI IZBOR in KUHLA 5*10 + BONUS...

Poglej, če ti sede 🧐

OGLAS

Okusi – sladko, kislo, slano, grenko … in ti si rekel, da si nekompliciran jedec?

Vse se začne z ugrizom. Prvi stik hrane z jezikom in že možgani prižgejo alarme: Mmmm, tole je slano! ali pa Ufff, tole je čist preveč grenko, a je to zdravilo?

Ne glede na to, ali si foodijev entuziast, ali pa človek, ki poje vse, kar ne pobegne s krožnika, obstaja ena stvar, ki nas povezuje: okusi.

Danes se lotevam štirih osnovnih okusov: sladko, kislo, slano in grenko. (Umami si pustimo za kdaj drugič, ker bi rabil svoj...)

SLA-DKO: ko ti je življenje torta

Sladko je comfort food, je varnost, je tisti “mmm” ob prvi žlici domače marmelade ali ob ugrizu v vroč štrudl. Naši možgani ljubijo sladko – že od malih nog, ker je povezan s kalorijami in energijo (beri: preživetje!).

Kdaj ga začutimo:
– med sladkanjem z jagodami, medom, sladoledom ali čokoladnim ganašem,
– pri kakšni zelenjavi (korenje, buča),
– ali pa med lažjo sladkobo – recimo v mleku.

Če želiš jed zaokrožiti, vedno dodaj ščepec sladkega – tudi v slani omaki ali solati. Balans!

KIS-LO: ko te stisne, a v dobrem smislu

Kislo je tisti "uuuh" trenutek, ko se ti obraz malce stisne, ampak potem pride tista osvežilna eksplozija. Je budi-spomin-na-poletje-na-morski-solati okus. Kislo prebudi apetit.

Kje se skriva:
– v limoni, limeti, kisu, fermentiranih zadevah (kislo zelje, kimči),
– v jogurtu ali kisli smetani,
– v kislih bonbonih, ki jih otroci obožujejo.

Uporabi, kadar želiš: jed dvigniti. Dodaj nekaj kapljic limone čez pečeno ribo ali kis čez pečeno rdečo peso in boš videl razliko.

SLANO: tisto, kar zadevo naredi “mmm, še!”

Slano ni samo sol. Slano je o ja, zdaj ima okus! Je bistvo, osnova. Brez slanega so vse jedi kot vtičnica brez elektrike – prisotna, ampak neuporabna.

Kje ga najdeš:
– v soli, seveda,
– v slanih sirovih, maslu, sojini omaki, panceti, jušnih osnovah,
– v olivah, slanih oreščkih, ali pa ko kdaj po nesreči poližeš dlan po pripravi rib.

Slano poudari vse druge okuse – ampak ne pretiravat. Tanka meja med “dobro začinjeno” in “kaj pa je to, Atlantik?”

GREN-KO: okus, ki ga odrasteš

Grenko je najtežji okus za vzljubit. Včasih ga zavrnemo, kot zavrnemo zrelost: "to ni zame". Ampak če ga znaš uporabljat, doda globino. Doda karakter. Doda… resnico.

Kje se skriva:
– v rukoli, radiču, grenivki, kavi, temni čokoladi,
– v artičokah, pelinu, celo v pivu.

Grenko ne pomeni neprijetno. Daj rukolo v sendvič, naredi radič na žaru z balzamičnim kisom – in glej, kako grenko postane oh kako dobro!.

Kako kombinirati?

Naj ti bo krožnik paleta, ti pa slikar!

• Sladko + kislo = sadna solata s pomarančnim sokom

• Slano + sladko = slan karamelen preliv ali fige s pršutom

• Grenko + kislo = solata iz radiča z limoninim prelivom

• Slano + grenko + kislo + malo sladko = pravi mojstrski balans (pomisli: pečen radič z orehi, medom in sirom)

Če veš, kaj čuti tvoj jezik, boš kuhal bolje – brez kompliciranja.
Okusi so kot dobre zgodbe: malo sladkega, malo grenkega, nekaj ostrine in ščepec nepričakovanega.

KUHLA, SLADKI IZBOR: tvoja nova najljubša kuharska knjiga za sladke užitke! KUHLA 5X10: ustvarjen za tiste trenutke, ko zmanjka časa, ne pa okusa. Kuhaj hitro, domače in z mojo pomočjo – iz prve roke

KUHLA ...

Poglej, če ti sede 🧐

Grillanje ali žarjenje – ko se začne sezona "diši čez plot"

Poznaš tisti trenutek, ko sonce končno ogreje še zadnjo sosedovo senčno lipo, iz terase nekje zavonjaš dim, ki diši po marinadi, in se ti nehote izusti: "Okej, kdo že žari?" Jap, to ni samo beseda. To je poletna mentaliteta. To je – grillanje ali po domače žarjenje.

Ampak kaj pravzaprav pomeni kuharski izraz: grillanje / žarjenje

Grillanje je kulinarična praksa, kjer na rešetki (po možnosti nad ogljem, čeprav tudi plin ali elektrika šteje) pečemo meso, zelenjavo, sir, morske dobrote in celo sadje – vse, kar se rado zapeče in postane božansko hrustljavo na robu, a sočno v sredini.

Gre za:

• Direktno toploto, pogosto visoko in sunkovito (ni to zdaj počasno kuhanje v sopari).

• Rešetke ali plošče, ki pustijo tiste znane proge.

• Dim, aromo in druženje (ker nihče ne žari sam, razen če si v stanovanju in imaš litoželezni grill).

In zakaj vsi tako obožujemo žar?

• Ker se vse zdi boljše, če ga spečeš zunaj.

• Ker pečen paprika na žaru ima več karakterja kot cel pehar solate.

• Ker je to nekakšen družabni šport z okusnim ciljem.

• Ker tudi če malo zažgeš – rečeš, da je “po grško”.

Grillanje ≠ Pečenje v ponvi

Ne mešajmo!
Pečenje na žaru pomeni, da toplota prihaja od spodaj (plamen, oglje, žar plošča), medtem ko pečenje v ponvi daje bolj enakomeren stik in pogosto zahteva dodatek maščobe. Žar pa rad peče brez. No, razen če mariniraš v pol litre olja.

Nasvet za #grillmaster v nastajanju

• Naj bo vroče. Resno, žar naj bo predhodno dobro segret. To ni toaster.

• Ne premikaj hrane vsakih 5 sekund. Daj ji čas, da pusti sledi.

• Uporabi termometer. Ker tisto "na občutek" lahko hitro postane "prekuhano".

• Zelenjava na žaru je skrivno orožje – poskusi pečeno breskev z balzamičnim kisom. Ne bo ti žal.

• In ja, čisti rešetko – ne grilaj na ostankih zadnje lanske ražnjič zabave.

Ali je bolj pravilno grill ali žar?

Prav sta oba izraza – grillanje je izpeljano iz angleške besede "grill" in se pogosto sliši v bolj “urbano poletnih” krogih. Žarjenje pa je bolj domače in zasidrano v slovenščini. Lahko tudi rečeš, da si "na žaru", ampak to je potem že druga zgodba. 😉

Grillanje ni samo način priprave hrane. Je poletni obred, praznik dima, sonca in krožnika. Je tisti trenutek, ko ti kaplja omaka po roki, zadaj pa nekdo reče: “Ej, daš še en vratovinček?”

Hitra kosila končana v manj kot 30-ih minutah!

Načrtuj okusno! Vsak teden novi tedenski meni po dnevih...

Poglej, če ti sede 🧐

Al dente: Skrivnost popolne testenine

Ste se kdaj vprašali, kaj loči odlično pripravljeno testenino od povprečne? Ključ je v izrazu "al dente". Ta italijanski kulinarični izraz, ki dobesedno pomeni "na zob", opisuje popolno teksturo testenine – takšno, ki je še vedno čvrsta na ugriz, a hkrati kuhana in ni trda ali surova v sredini.

Doseganje te idealne teksture ni samo stvar preference; pomembno vpliva tudi na okus in prebavljivost jedi. Testenina, kuhana al dente, bolje absorbira omako, kar ustvarja harmoničnejše okusno doživetje. Poleg tega naj bi bila al dente testenina lažje prebavljiva, saj je glikemični indeks nekoliko nižji kot pri preveč kuhani testeninah.

Kako doseči al dente popolnost?

1. Velik lonec in dovolj vode: Vedno uporabite velik lonec in veliko količino vode. Na vsakih 100 gramov testenin se priporoča vsaj 1 liter vode. To omogoča, da se testenina prosto giblje in enakomerno kuha.
2. Soljenje vode: Vodo pred dodajanjem testenin izdatno posolite. Reče se, da mora biti voda "slana kot morje". Sol ne le izboljša okus testenin, ampak tudi preprečuje, da bi se sprijele.
3. Vretje in dodajanje testenin: Testenine dodajte šele, ko voda močno vre.
4. Upoštevajte čas na embalaži: Večina proizvajalcev testenin na embalaži navede priporočen čas kuhanja. To je odlično izhodišče, vendar je ključen del ročno preverjanje.
5. Preverjanje teksture: Približno minuto ali dve pred iztekom priporočenega časa kuhanja vzemite en kos testenine in ga poskusite. Poiščite tisto značilno čvrstost na ugriz, a brez surovega ali mokečega sredice***. V sredini se bo morda videla tanka bela pika, kar je povsem normalno za al dente testenino.
6. Odtok in takojšnje serviranje: Ko dosežete želeno teksturo, testenine hitro odcedite. Nikoli jih ne izpirajte pod mrzlo vodo (razen če pripravljate hladno solato), saj s tem sperete škrob, ki pomaga omaki, da se oprime testenin. Takoj jih zmešajte z omako, da se okusi prepojijo.

Obvladovanje tehnike kuhanja "al dente" je osnovna veščina vsakega ljubitelja italijanske kuhinje. Z malo vaje in pozornega preverjanja boste kmalu lahko vsakič postregli s popolno testenino!

*** Izraz "mokečega sredice" se nanaša na testenine, ki so bile kuhane predolgo. Namesto da bi bile čvrste na ugriz, kar je značilno za "al dente" pripravo, postanejo:

• Premehke in kašaste: Izgubijo svojo strukturo in se zlahka zdrobijo.
• Lepljive: Namesto da bi bile posamezne in ločene, se sprijemajo.
• Neprijetne na okus: Okus je lahko "škrobast" ali celo "vodnat", saj so preveč vpile vodo.

Ko govorimo o "mokeči sredici", mislimo na notranji del testenine, ki bi moral biti še vedno nekoliko čvrst, a je namesto tega mehak in nekako "gost" ali "težek", kot bi bil narejen iz surove moke, ki ni popolnoma predelana. V bistvu je to popolno nasprotje želene "al dente" teksture.

Poaching v kuhinji – nežna umetnost kuhanja pod vreliščem

Si že slišal-a za izraz poaching? 

Ne, ne gre za kakšno ilegalno lovljenje rib ali jajc (čeprav angleško govoreči svet pozna tudi to). 😛😉 V kuhinji pomeni nekaj povsem drugega – nežno kuhanje v tekočini pod vreliščem. In ravno ta "ne vre, samo diha" način priprave lahko pričara najbolj mehka jajca, sočne ribe in nežen piščanec, ki se kar topi v ustih.

Kaj je poaching?

Po domače: živila kuhamo v tekočini pri temperaturi med 70 in 80 °C – to pomeni, da voda ali druga tekočina nikoli ne začne močno vreti. Površina rahlo valovi, brez mehurčkov, brez silovitih brbotanj. Poaching je ena najnežnejših metod termične obdelave, zato se uporablja za bolj občutljiva živila.

Najpogosteje se pošira:

• Jajca (poached eggs) – mehka, svilnata, popolna za Eggs Benedict.

• Ribe – losos, trska ali morski list se v mleku ali ribji osnovi pripravijo čudovito nežno.

• Piščanec – prsi pripravljene na ta način ostanejo sočne in se ne izsušijo.

• Sadje – hruške v vinu so pravi klasik.

In v čem je sploh finta?

Glavna ideja poachinga je ohraniti naravno teksturo in vlago živila. Visoke temperature pogosto povzročijo, da beljakovine zakrknejo ali se izsušijo – poaching to prepreči. To je tudi razlog, zakaj je idealna metoda za zdravo kuhanje brez dodatnih maščob.

Katera tekočina pride v poštev?

• Voda – klasika.

• Vinska omaka ali jušna osnova – dodata okus.

• Mleko – za ribe ali piščanca, ki bodo izjemno mehki.

• Slaščičarske variante – vino, sadni sok, sladkorni sirup za sadje.

Nasvet za tvojo kuhinjo!

Če si kdaj zafrknil poached egg, nisi edini 😅. Najlažje je tako:

1. Voda naj bo tik pod vreliščem.

2. Dodaj žlico alkoholnega kisa – pomaga, da se beljak strdi okoli rumenjaka.

3. Uporabi skodelico: jajce previdno ubij vanjo, nato pa spusti v vrtinec vode.

4. Kuhaj 3 minute. Bum! Popolna zadeva.

Beseda poach izvira iz starofranske besede pochier, kar pomeni "kuhati v vodi." V bistvu se uporablja že stoletja – v srednjeveški kuhinji so tako pripravljali predvsem ribe in divjačino.

5 x 10

+ bonus 1 x 10 = Neobjavljena zbirka iz moje kuhinje, zate...

Poglej, če ti sede 🧐

Karamelizacija – ko sladkor postane zlato

Karamelizacija je ena od tistih kuharskih tehnik, ki iz preprostih sestavin ustvarijo nekaj čudovitega. Ko sladkor segrevamo, se postopoma spremeni v zlato-rjavo, aromatično in bogato tekočino, ki jedem doda neprimerljivo globino okusa. Gre za čisto kuharsko magijo, ki tvoje sladice in slane jedi dvigne na višjo raven.

Kako sploh poteka karamelizacija?

Karamelizacija se zgodi, ko sladkor doseže približno 160°C. Sladkor se ob tem stali, molekule razpadejo in tvorijo nove spojine, ki so zaslužne za značilno barvo in okus karamele. Pomembno je, da sladkor segrevamo počasi in enakomerno, saj se lahko hitro zažge in postane grenak.

Čeprav je prva asociacija na karamelizacijo sladica, se ta tehnika pogosto uporablja tudi pri zelenjavi, mesu in celo v omakah.

• Sladice: Creme brûlée, flan, karamelne omake, karamelizirano sadje

• Slane jedi: Karamelizirana čebula za burgerje, karamelizirano korenje, azijske omake

Najpogostejše napake pri karamelizaciji

• Mešanje sladkorja: V začetni fazi sladkorja nikoli ne mešaj, saj bo kristaliziral.

• Previsoka temperatura: Če sladkor prehitro segrevaš, se lahko zažge in postane grenak.

• Hladna tekočina: Nikoli v vročo karamelo ne dodajaj hladne tekočine, saj bo brizgala in lahko povzroči opekline.

Če želiš bolj svilnato teksturo karamele, dodaj nekaj kapljic limoninega soka ali malo masla, preden sladkor postane popolnoma rjav. Tako preprečiš kristalizacijo in dodaš sijaj.

Čeprav mnogi mislijo, da karamelizacija potrebuje dodatek vode, se dejansko dogaja tudi brez nje. Voda se uporablja le, če želimo bolj kontrolirano taljenje sladkorja, vendar prava karamelizacija vedno poteka na suhem sladkorju.

Tasimpl recept: Karamelizirana jabolka z vanilijevim sladoledom

Sestavine

• 2 jabolki (olupljeni, očiščeni in narezani na krhlje)

• 3 žlice sladkorja

• 1 žlica masla

• ščepec cimeta

Priprava

1. Sladkor počasi segrevaj v ponvi na srednjem ognju, dokler se ne stopi in postane zlato-rjav (ne mešaj, le rahlo obračaj ponev).

2. Dodaj maslo in nežno premešaj, da se poveže v svilnato karamelo.

3. Dodaj jabolka in cimet ter previdno premešaj, da se jabolka enakomerno karamelizirajo (5–7 minut).

4. Postrezi še topla s kepico vanilijevega sladoleda.

Kje vse lahko uporabiš karamel?!

• Karamelizirano sadje na palačinkah ali vafljih.

• Domača karamela za polivanje sladoleda ali cheesecakea.

• Karamelizirana čebula kot dodatek burgerjem ali sendvičem.

Upam, da te je ta moj prispevek navdušil, da tudi ti poskusiš to preprosto, a čarobno tehniko karamelizacije v svoji kuhinji. Naj se sladko-hrustljava magija začne!

5 x 10

+ bonus 1 x 10 = Neobjavljena zbirka iz moje kuhinje, zate...

Poglej, če ti sede 🧐