Gostilna iz 90-ih, natakar s pivom in ribji file, ki ga nisem naročil

 🏖️ Ko greš na en dan na morje … in bi raje ostal doma

V četrtek, 19. junija 2025, mi je končno uspelo ujeti prost dan za skok na morje. Ciljna destinacija? Fiesa. Mesto, kjer se ob obalni poti med Fieso in Piranom najraje kopam – in to že vrsto let. Če grem samo za en dan, je ta kotiček zame daleč lepši in bolj miren kot marsikatera znana točka na hrvaški obali. In tukaj si vzamem pravico reči: vsi imamo različne okuse – in to je čisto OK. 😄

A očitno sem dan za pot izbral povsem narobe. V Ljubljani sem štartal ob 9.30, optimistično in dobro razpoložen. Naivno, bi danes rekel. Prometni kaos, ki se je tisti dan razlegal čez pol Slovenije, se je začel že pred ljubljansko obvoznico in me zvlekel v cestno agonijo, ki jo je težko opisati z nežnimi besedami. Počasi, zelo počasi, sem se prebijal proti Primorski.

Ob 13.20 sem končno parkiral v Kopru, kjer sem si vzel pol ure pavze – ameriška kava in coca-cola, da se vsaj nekaj umiri. Potem naprej proti Fiesi. Pa glej ga zlomka – od izvoza do Izole se je promet popolnoma ustavil. Gneča, kaos, nič ne gre. Ura teče, lakota raste, živci pa počasi popuščajo.

Ko sem se le prebil do krožišča na Belvederju, sem naredil rez: nič več Fiesa, grem raje proti Simonovemu zalivu v Izoli. Ob 15.55 sem končno stopil na plažo in zajel prvi globok vzdih – dobesedno. A ker dan ni mogel miniti brez še ene epizode razočaranja, se je ob prihajajoči lakoti rodila odločitev, da grem nekaj pojest blizu – po občutku. In tako sem zavil v restavracijo Pergola.

Kar sledi spodaj, je zgodba o tem, kako zna biti lakota manjša težava dneva – če te doleti restavracijska "izkušnja", ki je ne pozabiš zlahka.

👇

🍽️ Ocena poznega kosila: Restavracija Pergola, Izola

📅 Datum obiska: 19. junij 2025
🕕 Čas: okoli 18.10
👤 Obisk za eno osebo

V Izolo sem se odpravil na pozno kosilo z željo po svežih morskih okusih. Končalo se je z neprijetnim občutkom, dvomi v profesionalnost in z zneskom 37,50 € za eno osebo – kar bi bilo sprejemljivo, če bi bil obrok res brezhiben. Žal ni bil.

🪑 Ambient in prvi stik

Prvi vtis? Kot bi prestopil prag nekega lokalnega bifeja iz devetdesetih. Vrtna oprema, dekoracija in barvna shema že dolgo niso videli osvežitve. A bolj kot plastika me je zmotil odnos osebja.

Postregel me je natakar, ki je veliko časa preživel ob barski mizi, približno dva metra in pol stran od moje, kjer je stal, glasno klepetal z drugo osebo in pil točeno pivo. Da osebje pije alkohol pred gosti in ob tem na glas razpravlja, je po mojem mnenju popolnoma neprimerno – še posebej v času strežbe in v prostoru, kjer gost pričakuje vsaj osnovno mero spoštovanja.

📝 Naročilo in postrežba

Naročil sem solatni krožnik in žar lignje s prilogo. Ko sem oddal naročilo, je natakar že odšel, a se čez dve minuti vrnil in vprašal, ali sem naročil lignje na žaru. S tem, da naj povdarim, da si moje naročilo zabeližil na dlaničnik (dalinjsko naročanje). Nato je čez nekaj minut ponovno prišel in preveril, ali želim prilogo poleg. Moj odgovor logičen, glede na zapis v ceniku " DA, SAJ JE POLEG". Tretjič se je vrnil še enkrat in vprašal, ali bo to to. Ko je zadnjič prišel, je vprašal še, ali prinese solato naprej, vendar sem mu jasno odgovoril, da želim naročeno postreženo istočasno.

A ko je prinesel solatni krožnik, ga je vseeno postavil predme in rekel:
"Dober tek. Kalamari pa – ko bodo, bodo."

Solata je prispela brez pričakovane svežine. Bazilike ni bilo nikjer, rukola je bila ovenela, pesto pa daleč od domačega. Krožnik tudi ni bil najbolj čist.

Lignji so prišli z desetminutno zamudo. Poleg, kot prilogo, sem dobil mešanico solatnih listov, že z rjavimi robovi. Par lignjev ni bilo dobro očiščenih, saj so hrustali pod zobmi – bodisi pesek ali ostanki mivke.

Po obroku se natakar ni niti ustavil, da bi pospravil mizo, kljub temu, da šel mimo vsaj nekajkrat. Mede drugim pogledal tudi mizo in odšel praznih rok. Brez vprašanja, brez odziva – kot bi želel samo zaključiti premor in se vrniti k pivu. Pospravljanje sledilo 12 minut kasneje, kljub temu, da ni bilo nobene "gužve".

💸 Račun in neprijetno presenečenje

Želel sem čim preje plačati in oditi, saj imel dneva počasi že dovolj. Zaradi vseh obveznosti in opravkov sem račun preveril šele 5 dni kasneje, oziroma danes, ko pišem ta članek. In ugotovil sem, da so mi zaračunali ocvrte ribje fileje, ki jih niti nisem naročil niti pojedel.

Skupni znesek je bil 37,50 €. Moj previdnostni refleks pri plačilu je očitno zatajil, zato del krivde priznam – a zaračunati nekaj, česar nisi niti prinesel na mizo, je nesprejemljivo.

📋 Zneski na računu:

• Radenska 0,5 l – 3,50 € (zaračunana kot 5 × 0,70 € za 100 ml)(zanimivo, da steklenico 0,50l računajo po deci in ne vem kaj si naj mislim ob tem...)

• Ocvrt ribji file – 9,50 € ❌ napačno zaračunano

• Kalamari na žaru s krompirjem in špinačo – 14,50 €

• Solata Caprese – 10,00 €

• Skupaj: 37,50 €

⚖️ Zaključek

Restavracija Pergola v trenutni obliki ponuja ambient, ki ne drži koraka s časom, strežbo, ki je bolj osredotočena na zasebno zabavo kot na goste, in hrano, ki ne upraviči niti osnovnih pričakovanj – kaj šele cene.

Ocena: 2/10
✔️ Lokacija ima potencial,
❌ a izvedba šepa na vseh ravneh – od higiene, prek odnosa do gosta, do korektnosti pri obračunu.

📌 Svetujem: Vedno preverite račun pred plačilom. In v restavraciji, kjer natakar glasno pije pivo poleg vas, raje naročite le vodo – za vsak slučaj.

Hitra kosila končana v manj kot 30-ih minutah!

Načrtuj okusno! Vsak teden novi tedenski meni po dnevih...

Poglej, če ti sede 🧐